Cetiri decenii kako cetiri godisni vreminja, kako cetiri zvonenja na kanbanite, kako cetiri miga, od vremeto, kako brzo pominaa, a mi se cini kako toa da bese vcera.
Seuste se sekjavam koga letoto Gospodovo 1966 se kaciv za prv pat na pevnicata vo crkvata Sveti Dimitrija od ljubopitnost da gi otvoram starite knigi koi gi imase nasekade, me zbuni pismoto na koe be napisani, si pomisliv kako ke mozam jas ova da go naucam, a togas se spremav za da se zapisam vo Bogoslovija.

Moeto prvo vleguvanje vo Svetata Mitropolija vo Bitola seuste mi predizvikuva nekoi custva koi ne mozam da si gi objasnam, a eve I denes so sekoe moe vleguvanje gi custvuvam istite treperenja pred se ona sto se slucuvalo niz vremeto vo ova sveto zdanie, pred svetosta I mirot koj se osekja nasekade.

Golemiot priemen salon na Svetata Mitropolija nekako mi izgledase mal toa avgustovsko pretpladne za da ne primi site nas a ne imase 35 kandidati koi cekavme za polaganje na priemniot ispit. Site vo iscekuvanje kako ke pomineme na priemniot ispit povleceni vo sebe, osekjajki se nesigurno, se poglednuvavme bez da prozborime nitu zbor.
A ne imase od site delovi na togasnata Ohridsko-Bitolska Eparhija.

Jas ja povtoruvav vo sebe svecena pesna na Majkata Bozja Dostojno e navistina da te Blazime…. pred priemniot ispit od crkvata “Sveti Dimitrija” mi ja predlozija ovaa himna na majkata Bozja da ja naucam i sega povtoruvajki ja ke zaboravev nekoj stih I pak pocnuvav od pocetok
.
I vo edno takvo iscekuvanje naednas se otvori golemata vrata izleze sekretarot na eparhijata koj pocna da ne vika site poedinecno.

Se sekjavam mene me vikna na krajot, a jas vekje izgubiv nadez mislev sigurno ne me primija, vlegov so strav i onie osnovni raboti koi gi znaev za verata poleka gi kazav i edvam go ispeav I Dostojno e navistina da te blazime…. Sekretarot gledajki me onaka zbunet I uplasen so nasmevka mi rece primen si vo Bogoslovija I mi dade zapecateno pismo velejki mi ke odis vo Prizrenskata Bogoslovija I ova pismo ke im go predades.

Ne znam kako togas izlegov od Mitropolijata nekoja radost tolku mnogu me obzede, sto ne znaev kade odam.

Dojde I krajot na letoto bese posledniot den od avgust, koga od Bitola so avtobus zaminav za Skopje, od tamu trebase da se kacime na avtobus koj odese za Prizren.
Na avtobuskata stanica vo Skopje koja togas bese pokraj kejot na Vardar do Kameniot most pak se sretnavme skoro site koi bevme na priemniot ispit, sega kako da se oslobodivme, pocnavme da razgovarame, da se prasuvame od kade si, kaj zavrsi osmoletka i.tn.
Togas od Bitola bevme samo trojca a od okolnite sela I od ohridsko ne imase skoro trieset, taka da avtobusot skoro go napolnivme.

Nekade posle pladne zaminavme od Skopje za Prizren I patuvavme dolgo, taka da vo prikvecerinata stignavme vo Prizren, patistata togas ne bea kako sega , bea tesni I se vozese poleka.
Za seto vreme na patuvanjeto nekako site se povlekovme vo sebe, ke kazevme po nekoj zbor, I ke zamolcevme. Site razmisluvavme za ona sto ne ocekuvase odevme vo druga nova sredina, vo sosema nov internatski zivot, dali ke se naviknevme, kako ke bideme primeni a togas site nie imavme 14 ili 15 godini.

So edni takvi razmisluvanje zastanavme pred vratata na Prizrenskata Bogoslovija nad koja stoese ikona na Svetite brakja Kiril I Metodi, okolu nasekade imase visoki zidovi.
Site nekako so strav pocnavme da vleguvame I da se kacuvame po skalite koi vodea kon nekolkute visoki zgradi, koi ni izgledaa togas tolku golemi.
Bidejki site vlegovme vo grupa, celiot dvor okolu zgradite se ispolni.

Togas dojde eden mlad covek so dolga brada, vo mantija I ni se prestavi kako jeromonah Irinej ne prasa od kade doagjame, nekolkumina odgovorija od Makedonija, a od koja eparhija povtorno prasa od Ohridsko-Bittolska, sega poevekjemina odgovorija, toj potoa vikna nekolku ucenici od pogornite klasovi im im dade upatstva kade da ne smestat.

Tie prvo ne odnesoa vo edna golema prostorija kade imase mnogu ormari, na site ni dadoja po eden tuka trebase da gi cuvame nasite licni raboti, obleka I drugo, potoa ni ja pokazaja spalnata, taa bese najgolemata se naogjase nad trpezarijata, vo prva godina imase sekogas najpovekje ucenici,

Nasata ucilnica se naogjase vo isto taka golema zgrada od sprotivnata strana, taa bese na prviot sprat isto taka najgolema, mi se cini bese I najsvetlata.
Toj prv den ni pomina kako vo son odejki cello vreme gore dolu, zapoznavajki go poleka internatot koj togas ni izgledase mnogu golem.

Dolu do vleznata vrata imase cesma so izvorska voda koja tecese postojano bese ladna I ubava za pienje.

Prvite denovi vo bogoslovijata nie bea najteskite, morase da se naviknuvame na eden nov zivot, na internatskiot red, na ranoto stanuvanje, odenjeto na utrinskite bogosluzbi, na nastava. Posle nastavata odevme na rucek, a posle toa imavme malku slobodno vreme do odenjeto na vecernata bogolsuzba.

Posle vecernata site odevme vo svoite uculnici kade go povtoruvame ona sto go ucevme denta.

Nastavata I site predmeti ni bea najinteresni, vleguvavme vo eden drug svet, steknuvavme novi znaenja, za koi znaevme tolku malku, seto toa ni go ispolnuvase nasiot zivot so nekoja radost taka da I ne setivme koga pomina esenta, a zimata vekje bese na pragot, sega nie moravme pointenzivno da ucime kako bi mozele I da odgovarame za steknatite znaenja.

Pocnaa I prvite ocenuvanje. Vremeto posle vecernite bogosluzbi go koristevme intenzivno za ucenje, mislam deka site tolku se trudevme, kako bi mozele dobro da go zavrsime prvoto polugodie.

Mislam togas vremeto ni bese tolku ispolneto nekoja radost ne ispolnuvase site. Nablizuvase I krajot na prvoto polugodie, vekje pocnavme da gi broime denovite koga ke si zamineme doma za Bozik.

Dojde I posledniot den bese 25 dekemvri 1966 godina koga ni gi kazaa rezultatite koi gi postignavme, ni rekoa deka sega pocnuva raspustot za Bozik, ke treba da se vratime nazad za da prodolzime so vtoroto polugodie na 24 januari 1967 godina

Poslednata nok pred da si zanineme doma za Bozikniot raspust skoro nikoj ne spiese do dolgo vo nokjta razgovaravme, kako ke go pomineme odmorot cetiri meseci vekje bevme oddeleni od semejstvoto od svojot rodno mesto, I tie tolku mnogu ni nedostigaa.

Bozik za mene taa godina vo Bitola bese posebno dozivuvanje zimata bese ladna imase skoro polovina metar sneg no toa ne go spreci narodot uste od ranite utrinski casovi nekade pred 05 casot da ja ispolni crkvata “Sveti Dimitrija”vo Bitola.
Dolgata zimska januarska nok I polnata crkva osvetlena so svekjite, peenjeto na horot I celata Bozikjna bogosluzba izgledase tolku misticno, tolku ubavo, Radost se gledase na site lica.

Toj prv Bozik kako bogoslov seuste go pametam kako najgolemo duhovno dozivuvanje, seuste si spomnuvam za narodot koj posle bogosluzbata so zapaleni svekji I so svetli lica, dodeka denot poleka ja sovladuvase nokjta si odese doma, nosejki ja najradosnata vest za raganjeto na Bogomladenecot.

Praznicite posle Bozik, bea isto taka tolku sveceni, vasilica starata crkovna nova godina, nejatka, frlanjeto na krstot, soborot na Sveti Jovan Krstitel, mi se cini pominaa kako vo eden ubav son I tolku brzo.

Trebase povtorno da se spremame za vrakjanje vo bogoslovija, so izmesani custva koi ne pritiskaa, pak moravme da se oddelime od doma taman malku se naviknavme, no zelbata da otkrieme I stekneme novi znaenja ne ispolnuvase so nekoja uteha I radost.

A vremeto tolku brzo pominuva, ostanuvaat samo spomenite na koi ke se sekjavame kako na nesto najubavo od toj ucenicki zivot I ke se prasuvame kolku brzo pominaa tolku godini.

Ili kako sto veli psalmopevecot svetiot car David:,, zivotot na covekot e kako treva koja denes e zelena, a utre ke se isusi I ke se frli vo ognot”.

Pofalnata pesna na Majkata Bozja “Dostojno e navistina da te blazime Bogorodice, prisno blazena I Seneporocna I Majka na nasiot Bog.
Pocesna od Heruvimite, I nesporedlivo poslavna od Serafimite, netleno Boga-Slovoto sto go rodi, vistinska Bogorodice,(Tebe) nie Te velicame. bese prva koja ja nauciv I taa eve tolku godini sekogas koga ja slusam me potsetuva na moite prvi cekori kon nasata crkva pravoslavna, nasata vera I nasiot Gospod Isusu Hristos.

Na Boga Slava I Blagodarnost do krajot na vreminjata. A M I N

Gjakon Lazo Lazarovski